Zə pər tramarìːjə se rǻːbə klːmfa, de se zəbìːje, okroglíːna de se ne vərtíː. Tùː je zə tesːjne. Pːlij tùː so /../ žnùọre, de se pocǻːxna, de se vìːdə píːsa, ˈne. Žnùọro sva midvː pːl zmìẹrej – midvː z očitam sva zmìẹrej [neraz.] uklːdala u tìːstə, ugu. ːmpək ˈne tåk ugu. Tːk ugu, de smo ːgin nərìẹdlə, de je jalovíːna zgorèːla, pa kə-j ponìẹxala, smo déːlə  eno tǻːko /../ – fərbìẹnka, je bla ana-taljːnska pːrcija, z rùọčko pər nːma skùːzə, ˈin smo tistu ugle potːklə, pa tìẹ nəmočíːlə, de je bla píːsa, zətùː kə tùː jə blu ˈnarbəl tüt zə rokìẹ zdrǻːvu. Bːrva ne gri strːn od rùọk. Tùː je, ˈkar se tíːče mire zə trːm.

Pri tesanju se rabi penja ali skoba, da se pritrdi, da se okroglo deblo ne vrti. To je za tesanje. Potlej so to /../ obarvane vrvice, da se označi in se vidi črta, a ne. Vrvico sva midva zmeraj – midva z očetom sva [neraz.] vlagala v tisto .. oglje. Ampak ne tako navadno oglje. Pač pa tako oglje, da smo naredili ogenj in ko je jelovina zgorela, ko je ponehala goreti, smo deli v tako /../ – farbenka, je bila neka italijanska posoda z ročko ves čas pri naju, in smo tisto oglje potolkli, namočili, da je bila črta, zato ker je bilo to tudi najbolj zdravo za roke. Barva ne gre stran od rok. To je, kar zadeva mere za tram.