In tùː je pa nə dvéːjəx rožìːčkax, pa se-j poséːkalu, čə-j blu debilu drəvùː, je tǜːkej ˈše-n rožìːčək – sːk na-n strǻːn sta léːkla, ˈne – in ˈkədər je blu kːnc rèːza, də-s ləx do krǻːje, pa zːd zabìːte tǻːkeˈlej kːjle, smo-jméːl tǻːkeˈlej kːjle, sìẹne, kùːl plǻːstəčnəx. Tùː-j zˈdej pəršlùː,  novːjšə dːbə. ˈIn smo-jx tüt ˈtam nərìẹdəl, so se pa šǜːšle, in tùː je bla – ˈdəš jo néː-smu zmːčət, ˈne.

In to je pa na dveh rožičkih, pa se je posekalo, če je bilo drevo debelo, je tukaj še en rožiček – vsak na eni strani sta vlekla, a ne – in kadar je bilo konec reza, da si lahko {prišel} do konca, pa zadaj zabite take zagozde, smo imeli take zagozde, lesene, nikoli plastičnih. To je prišlo zdaj, v novejši dobi. In smo jih tudi tam naredili, so se pa usušile in to je bila – dež je ni smel zmočit.